Letošnji državni mnogoboj je potekal v Gorenju nad Zrečami. Udeležili smo se ga tudi Močvirci, in to kar s tremi ekipami, saj zadnje čase skoraj ni orientacijskega tekmovanja, kjer nas ne bi bilo. Daleč stran od mestnega vrveža in poletne vročine smo preživeli dva super dneva v družbi taborniških prijateljev iz cele Slovenije. Vsi smo se podali na krajši orientacijski pohod, kjer smo na kontrolnih točkah pokazali svoje znanje iz prve pomoči, prehoditi smo morali minsko polje, rešiti topografski test, narisati skico terena in napisati opis poti ter dokazati svoje znanje v okoljevarstvu. Pomerili pa smo se tudi v lokostrelstvu, signalizaciji, postavljanju šotora z dnom (savica) in A-janju. Kar precej kajne? A kljub temu nam je vsem šlo prav dobro od rok. Popotniki so v svoji konkurenci zasedli peto mesto, prav tako dekleta v kategoriji popotnic, raziskovalci pa smo zasedli drugo mesto. Do naslednjega leta pa moramo vseeno skoraj vsi po spisku izboljšati svoje lokostrelske spretnosti in hojo z A-jem.
Fotografije si lahko ogledate tukaj.
Državni mnogoboj
Kosmaj 2010
Jan: “Polonca, a si vidla na Rutki eno zanimivo obvestilo, da srbski taborniki iz Mladenovaca med 14. in 16. majem organizirajo en mnogoboj?”
Polonca: “A? Ne, nč nism vidla.”
Jan: “Sm pogledal razpis in se sliš zlo zanimivo. A bi šla? Pa rečemo še komu?”
Polona: “Ja zakaj pa ne? Bom pogledala razpis.”
Naslednji dan:
Polona: “Ej Ana, a bi ti šla u Srbijo na en mnogoboj? Janči je vidu en njihov razpis na Rutki in je čist navdušen.”
Ana: “Ja, itak da bi šla. Sej me poznaš. Sam da se gre.”
Polonca: “Matic, a bi ti tud šu? Da nardimo eno ekipo.”
Matic: “Pa ja. Jst sm za. Zihr bo supr.”
In smo šli …
VANDRANJE po Sloveniji
Tokrat se taborniki Rodu Močvirski tulipani odpravljamo na skupno akcijo z našimi starši. Tako kot lani se nam bodo pri vandranju pridružili tudi taborniki iz Rodu Trnovski regljači in iz Rodu Podkovani krapi. Vabimo te, da se nam s svojo družino, prijatelji, babicami in dedki pridružite na potepanju po slovenski deželi.
Žaboboj 2010
Si se med letom naučil česa novega? Imaš rad izzive in se želiš v tem tudi preizkusiti?
Potem je tu izvrstna priložnost, da pokažeš kaj znaš; Žaboboj, mnogoboj ljubljanskih tabornikov. Tekmovanje bo potekalo 22. 5. 2010 na Bokalcah, zato se ob 7. 30 dobimo pred hiško, od koder se bomo z mestnim avtobusom odpravili do prizorišča. Vrnemo se okoli 17 h. Ekipe se lahko prijavijo vodniku do 12. 5. 2010, ena ekipa pa šteje od 3- 5 članov. S seboj moraš imeti malico, rutko in Urbano, napolnjeno za dve avtobusni vožnji. GG- ji prinesite tudi svinčnik, geotrikotnik in šestilo.
Lep taborniški pozdrav!
Vse dodatne informacije dobite pri vodniku.
Spet brez konkurence
Ja, ja… Nekateri so morda res postavili atrakcijo kot v filmu in se spuščali iz drevesa na drevo. Lahko da so nekateri imeli enako delavnico, kot že leta in leta. Kdo bi si celo upal trditi, da mu je bila na Feštivalu najbolj všeč proga preživetja…
Ampak nihče ni svoje delavnice začel postavljati ob petih zjutraj! In mi to vemo, ker smo bili tam! In bilo je temno in bilo je hladno in imeli smo se super! Močvirci smo imeli na Feštivalu kar 6 delavnic in smo vsem otrokom, ki so v soboto 17. aprila prišli v Tivoli zagotovo polepšali dan.
Polhki in Opice v Celju
V soboto, 20. marca, smo se Polhki in Opice odpravili na skupni vodov izlet v Celje. Tja smo se odpeljali z vlakom na katerem smo se imeli fino. Obiskali smo otroški muzej, ter si ogledali razstavo o psih, se igrali igrice, ter se udeležili delavnice na kateri smo iz odpadnega materiala izdelali plastičnega psa. Šli smo tudi na grad. Nazaj grede smo na vlaku jedli čokolado. Ko smo prišli domov, smo bili zelo žalostni, saj se je izlet prehitro končal.
Nina in Neja, vod Polhki
Vodov paintball (paintsnow)
Včeraj, v ponedeljek, 22. 2. 2010, je taborniški sestanek voda Risi potekal malce drugače.
Na veliko veselje in po dolgotrajnem prigovarjanju (vsaj) enega izmed članov smo bili zunaj, na snegu. Iskali smo idejo po tem, kaj bi lahko počeli in tako med možganskim nevihtovanjem staknili glave skupaj. Ideja je treščila kot strela iz jasnega: PAINTBALL!
“Wow, pobarvane kepe, … to bi pa šlo.” Razdelili smo se v dve skupini in medtem, ko so bojevniki plemen Prvih in Drugih kovali načrte v svojih na novo dodeljenih postojankah, sva s Pajotom v hiški uporabila dve flaši (katerim sva nato naluknjala zamaške) in dvoje tempera barv.
Vzela sva še dve mehki žogi (za Veliko bombo), odšla ven, si segla v roki in začelo se je sprva oboroževanje, nato pa sam spopad. Modri proti Zelenim so najprej vodili – imeli so višjo trdnjavo – tisto hiško od igral – kasneje pa so se stave obrnile.
Sproti smo oblikovali še pravila: poleg že od začetka znanih “ko si zadet, ne smeš več kepat in moraš dat roke nad glavo” ter “zadeti nadomestijo branilca trdnjave in delajo kepe, dokler jih ne zamenja drugi”, smo dodali še: “ne smeš uničevat kep drugih” ter “lahko pobereš kepe svoje barve”.
Ostalo je, kot pravijo, zgodovina. Bilo je super in po dobri urci smo jo vsi zadihani popihali domov oziroma v objeme čakajočih staršev. Šolsko igrišče osnovne šole Vič pa je bilo posejano z ostanki modrih in zelenih kep.
Poizkusite kdaj, špasno dobro je!
Zimska pravljica Močvircev
Močvirci smo se na sončno sobotno jutro odpravili na petdnevno zimovanje na Menino planino. Z nami so se na hrib povzpeli tudi starši naših MČ-jev in GG-jev, ki so pridno pomagali nositi opremo/sladkarije. Po okrog 3-urni hoji in gaženju po visokem snegu, smo z veseljem »vrgli pogled« na našo kočo, v kateri sta nas že čakala topel čaj in izvrstno kosilo. Ko so se otroci poslovili od staršev, se je naša zimska dogodivščina končno lahko pričela.
Ker smo taborniki, smo se seveda morali preizkusiti v kurjenju ognjev v snegu, postavljanju bunkerjev, delanju krpelj in bakel, brez lova na lisico pa seveda tudi ni šlo. Program smo zapolnili še z nekaterimi ne-taborniškimiaktivnostmi, kot so sankanje, delanje kokosovih kroglic, izdelovanje pustnih mask, petje in obvezno večerno pripovedovane grozljivk. PP-ji in vodstvo svojega programa ne bi mogli izpeljati brez obveznih vsakodnevnih popoldanskih sestankovanj (beri spanje). Da pa bi bilo zimovanje še bolj taborniško, nam je nekajkrat zmanjkalo vode in elektrike, vendar se nismo dali. Zadnji večer smo se, medtem, ko so imeli PP-ji nočno sankanje, MČ-ji in GG-ji z baklami odpravili na bližnji hribček, kjer smo lahko še zadnjič občudovali zvezde in prelepo pokrajino. Večer se je zaključil s petjem ob kitari in praznovanjem pusta. Zjutraj smo stežka spakirali svoje stvari in se odpravili v dolino. Da bi bila pot še bolj zabavna, smo se s skoraj 1500 metrskega hriba spustili s sankami in bobi, nekateri pa kar po zadnji plati. Ko smo vsi utrujeni končno prispeli v Gornji Grad do avtobusa, so nas tam čakale okusne pice, s katerimi smo zaključili našo snežno dogodivščino.
Do naslednjega leta se bomo zimovanj spominjali kot še ene super taborniške akcije z ogromno snega, druženja s prijatelji, budnic s trobento in skupnih večerov s kitaro.
Pripravila in zapisala: Eva
MČ akcija SANKANJE v Logatcu, na hribu Skerca
Preteklo soboto, 23. 1. 2010, smo se MČ-ji odpravili na izlet v varnih rokah vodje Nike. Jutranje meglice so se komaj razkadile, ko smo krenili izpod Ure v Logatec.
Tam nas je voznik prijazno odložil nekaj sto metrov bližje sankališču (Nika ga je očitno povsem očarala) in tako smo že čez nekaj minut tacali po snegu v 40° klanec. Ko smo se utaborili na vrhu hribca in hoteli začeti s sankanjem, nas je prišel neki ata prijazno opozorit, da bodo imeli oni progo postavljeno in da se ne moremo sankati nad njimi (ker bi končali v njih).
Da skrajšamo: novo dodeljena trasa je bila fenomenalna: imela je vse. Imela je glamur, imela je drevesa ob strani, da so nas varovala pred radovednimi pogledi smučarjev. Imela je kucle, ki so ti premetali kosti in sklepe. Imela je “jumpo”, preko katere smo šli mislim da čisto vsi (glej fotografije). Skratka … imela je – vse.
Med sankanjem smo imeli še skupno disciplino, FENOMENALNI skupinski spust po progi, v formaciji napadalnega orla, torej v obliki puščice. Ko smo to izvedli in dokumentirali (snemalca sta žal končala v prej omenjenih drevesih), pa je že prišla mojstrica Nika in nas pokomandirala v različne skupine, nas, vodnike (bili smo Ajda, Nika, pripravnica Špela in jaz) pa poslala na kontrolne točke.
Na naši kontrolni točki, v Krčmi pri St. Arem dr. Ekcu smo imeli pevsko treniranje (finalisti so dobili direktno vstopnico na Slovenija ima Talent!) in Himni MČ ter ZTS sta se razlegali čez prostrane bele širjave.
Sledili so še zadnji spusti in noro sankanje v vlakcu čez skakalnico, spusti z gumo in folijo (obe sposojeni od Mariborskih domačinov – ne sprašujte), nato pa smo krenili proti avtobusni postaji.
Ker je naša vrla Vodja uspela pri prvem avtobusarju izposlovati polovično ceno (hotel ji je dati zastonj, pa je še mlada), smo se vsi zbasali v nek bar in tam popili vroče čokolade, kakave ter pojedli snedviče in toaste.
Pot nazaj je bila skoraj prekratka, a takoj po povratku so mulci poskakali staršem v objem, sledili so zadovoljni: “Adijo!” in po barvi lic ter nasmeških smo vedeli, da smo speljali še eno super akcijo!
Več pa na fotografijah, ki jih boste lahko ugledali danes ali jutri.
ALjo
GG izlet v Podčetrtek
16. januarja 2010 je bilo megleno, mrzlo in zaspano jutro, vendar smo GG- ji vseeno odšli na izlet. Po dolgi vožnji z vlakom brez kupejev smo prispeli do Podčetrtka, od koder smo se sprehodili do čokoladnice Olimje. Pojedli smo ogromno drage, a odlične čokolade in si tako nabrali dovolj energije za (ozirajoč se na turobno in lenobno vreme) malce neprijetno presenečenje, ki so nam ga pripravili vodniki – orientacijo. Ker je bil cilj kopanje bolj privlačen kot sama orientacija, smo s karto v roki pohiteli do term Olimia, vmes pa zgrešili tudi kakšen KT. Dolgočasno vreme smo pregnali s prihodom do bazenov, kjer nas je razveselilo sonce. Dobri dve uri smo uživali v plavanju, potapljanju in skakanju v vodo. Najbolj pogumni (vsi) smo se v kopalkah valjali po snegu. Kosilo smo si privoščili v termalni menzi, ki ne pozna razlike med malo in veliko pico, a se nismo mogli upreti njenim opojnim vonjavam. Nastopil je konec kopanja in vodniki so nas nagnali v garderobe. V večernem mraku smo odskakljali na železniško postajo in se z vlakom odpeljali nazaj v Ljubljano. Tokrat je bila vožnja zavoljo zabavnih dogodivščin mnogo krajša. Razšli smo se na glavni avtobusni postaji okoli pol devetih zvečer.
